Šole so bile majhne in so imele veliko težav s šolskimi prostori, zato so bile leta 1950 ukinjene, učenci pa so šolanje nadaljevali na novoustanovljeni šoli v Cerknem.
je Generalna direkcija elektrogospodarstva Ljudske republike Slovenije ustanovila Industrijsko elektrogospodarsko šolo v Cerknem, prvo primorsko šolo, ki je izobraževala kadre za elektro stroko. Šola je delovala v opuščenih italijanskih vojašnicah, ki so bile ob koncu vojne v ruševinah. Prva generacija dijakov, bivših učencev šol v elektrogospodarstvu, formirala mladinsko delovno brigado in od julija do oktobra 1950 sodelovala pri obnovi šolskih prostorov. Šola je bila svečano odprta 3. decembra istega leta; naslednji dan se je pričel pouk.
V prvem letu se je na šoli šolalo 147 dijakov, ki jih je poučevalo 12 rednih predavateljev. Dijaki so bili nameščeni v domu, ki je spadal k šoli. Leta 1952 so na šoli usposobili lastno TE, leta 1955 še drugo. Prizadevanja za izgradnjo šolske HE na potoku Zapoška pa se niso uresničila.
je bila pod okriljem šole ustanovljena Vajenska šola elektro stroke.
se je elektro odseku priključil še strojniški odsek.
je bil na šoli formiran oddelek za izobraževanje odraslih. V tečajih za dosego kvalifikacije iz elektrostroke in visoke kvalifikacije za elektrostroke so se tako dodatno izobraževali delavci elektro podjetij iz cele Slovenije.
se je šola preimenovala v Elektrogospodarsko šolo Branko Brelih.
je šola doživela večje programske in organizacijske spremembe; na šoli je od tega leta dalje potekal periodični pouk za kvalificirane delavce elektrostroke, periodični pouk za kvalificirane delavce kovinarske stroke, v obliki tečajev in seminarjev so se šolali odrasli, svoje storitve je za trg ponujala šolska delavnica.
se je šola preselila v Novo Gorico in se preimenovala v Elektro-gospodarski šolski center Branko Brelih (EGŠC). Na šoli se je z ukinitvijo manjših vajenskih šol raznih strok oblikoval močan kovinarski in avtomehanični odsek.
se je s splošnim prehodom na 40-urni delavnik ukinil pouk ob sobotah.
so bile dograjene kovinarske in avtomehanične delavnice. Delovati je pričela tehniška strojna šola ter delovodska šola.
je bil v okviru EGŠC ustanovljen oddelek za izredni študij Fakultete za strojništvo ljubljanske univerze; 1979 se je oblikoval kot redni oddelek višješolskega študija. Študij na njem je uspešno dokončalo 196 inženirjev strojništva.
se je na EGŠC končno ustanovila tudi elektrotehniška šola, najprej kot dislocirana enota ljubljanske elektrotehniške šole.
z nastopom usmerjenega izobraževanja se je EGŠC preimenoval v Tehniški šolski center Branko Brelih. Pouk za strojno šolo je potekal v stavbi sosednje Srednje lesarske šole. Dijaki so se izobraževali v smereh: obdelava kovin in upravljanje strojev (dvoletni program), kovinarstvo in strojništvo (triletni in štiriletni program), elektrotehnika (triletni in štiriletni program) in monter električnih naprav (dvoletni program).
je center pridobil štiriletni program računalništva. V Tolminu in Idriji sta bila uvedena dislocirana programa kovinarstvo in strojništvo, elektrotehnika elektronika v Piranu in elektrotehnika energetika v Sežani.
se je center preimenoval v Tehniški šolski center Nova Gorica (TŠC).
V šolskem letu 1996/97 je bil na centru uveden program tehniške gimnazije, naslednje leto pa program prometni tehnik.
2000 se je TŠC tudi formalno reorganiziral v center s tremi enotami:
Dijaki so se izobraževali v naslednjih programih: tehniška gimnazija, strojni in prometni tehnik, elektrotehnik elektronik, elektrotehnik energetik, računalniški tehnik, elektrikar elektronik, elektrikar energetik, oblikovalec kovin, finomehanik, strojni mehanik, avtomehanik, instalater, oblikovalec kovin in obdelovalec kovin. Skupaj se je v tem obdobju na TŠC vsako leto šolalo okoli 1400 dijakov.
2004 se je TŠC-ju pridružila Srednja lesarska šola. V šolskem letu 2004/05 pa je v sklopu centra pričela delovati tudi Višja šola s študijskim programom informatika, ki se mu je naslednje leto pridružil še program mehatronika. V naslednjih letih je tako TŠC deloval kot center s 5 enotami: Srednja elektro in računalniška šola, Srednja strojna in prometna šola, Tehnična gimnazija, Srednja lesarska in gradbena šola ter Višja šola.
2007 sta se TŠC-ju priključili še Poklicna in srednja strokovna zdravstvena šola in Poklicna in tehniška kmetijsko-živilska šola. V okviru centra se je istega leta oblikoval MIC – Medpodjetniški izobraževalni center, ki skrbi za izobraževanje odraslih, delovno prakso dijakov in študentov pri delodajalcih, mednarodne izmenjave dijakov in študentov ter razvijanje in posodabljanje šolskih programov.
Šole in medpodjetniški center so se v okviru centra na novo oblikovale v 6 enot:
V šolskem letu 2007/8 je pričela Višja šola poleg informatike in mehatronike izvajati tudi program upravljanje podeželja in krajine.
je v okviru MIC-a začel delovati Zeliščni center Grgarske Ravne.
V šolskem letu 2012/13 se na centru izobražuje 1698 dijakov, 363 rednih in 57 izrednih študentov ter 352 odraslih v naslednjih programih:
Tehniška gimnazija in zdravstvena šola
tehniška gimnazija, zdravstvena nega,
Strojna, prometna in lesarska šola
strojni tehnik, logistični tehnik, tehnike mehatronike, strojni tehnik nadaljevalni program, lesarski tehnik nadaljevalni program, tehnik mehatronike nadaljevalni program, avtoservisni tehnik nadaljevalni program, mizar, avtoserviser, mehatronik, kovinar, instalater, obdelovalec lesa
Elektrotehniška in računalniška šola
elektrotehnik elektronik, računalniški tehnik, elektrotehnik energetik nadaljevalni program, računalniški tehnik nadaljevalni program, elektrikar energetik, računalnikar
Biotehniška šola
Kmetijsko-podjetniški tehnik, naravovarstveni tehnik, hortikulturni tehnik, živilsko-prehranski tehnik nadaljevalni program, vrtnar slaščičar, gastronomske in hotelirske storitve, mesar, pomočnik v biotehniki in oskrbi
Januarja 2013 se je centru priključila še Srednja ekonomska in trgovska šola Nova Gorica. Tehniški šolski center Nova Gorica se je preimenoval v Šolski center Nova Gorica.
