Se pa s tem proces ne konča, saj moramo načrtovati ukrepe, jih izvesti in oceniti učinke, če želimo res izboljšati kakovost.
Velikokrat, ko nam kaj ni prav, razmišljamo, kakšno bi moralo biti delo drugih, da bi bilo dobro. Kadar smo v uradni vlogi, moramo včasih tudi ocenjevati kakovost opravljenega dela ali storitev drugih. Učitelji smo pogosto postavljeni v situacijo, ko moramo objektivno oceniti napredek, znanje in spretnosti dijaka, ki je pred nami, in mu zapisati oceno. Torej bi nam morala biti situacija, ko v procesu samoevalvacije ugotavljamo, v kolikšni meri smo dosegli lastne zastavljene cilje in kako smo jih dosegali, domača. Pa se je včasih kar težko postaviti pred ogledalo in se pošteno vprašati, s čim smo zadovoljni in s čim ne. Še težje je razmisliti, kako bomo nepopolnost odpravili in ko že poiščemo poti in načine, velikokrat omagamo pred dejstvom, da moramo nekaj tudi storiti. Ponosni smo nase, če zmoremo opraviti zastavljene ukrepe, pa se nam kdaj pa kdaj tudi zgodi, da ne prinesejo zaželenih učinkov. Takrat krog ponovno zavrtimo, če si le dovolj želimo doseči spremembo na bolje.
Tako kot v vsakdanjem življenju to, da spoznamo, kaj delamo narobe, še ne prinese izboljšanja, tudi samoevalvacija (ali pa zunanja evalvacija) ničesar ne spremeni. Smiselna je le, če bomo zavrteli celoten krog: ugotovili pomanjkljivosti, načrtovali njihovo odpravo, izvedli ukrepe in ocenili učinkovitost opravljenega dela.
