Pionirka na področju zdravstvene nege na Slovenskem je bila Primorka Angela Boškin, prva šolana medicinska sestra pri nas. Konec leta 1923 je v Ljubljani pomagala ustanoviti prvo enoletno šolo za medicinske sestre, na kateri je nekaj let tudi predavala. S tem je postavila temelje za razvoj slovenskega zdravstvenega strokovnega šolstva.
16. junija 1956 je bila kot enoletna bolničarska šola ustanovljena prva zdravstvena šola na Goriškem – Bolničarska šola Ivana Roba Šempeter pri Gorici.
Svoje prostore je dobila v Coroninijevem dvorcu ob današnji bolnišnici v Šempetru pri Gorici. Vsi predavatelji na tej šoli so bili honorarno zaposleni. Strokovne predmete so predavali zdravniki in sestre, splošnoizobraževalne predmete pa profesorji iz bližnje gimnazije. Prakso so dijaki opravljali na oddelkih Splošne bolnice Gorica, na infekcijskem oddelku v Ajdovščini in v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Kljub slabim pogojem dela je šola do leta 1960 usposobila 80 bolničarjev.
1961/62 se je šola preoblikovala v štiriletno zdravstveno šolo in se preimenovala v Šolo za zdravstvene delavce II. stopnje Antona Marka Plenčiča Šempeter pri Gorici. Šola je imela enkraten vpis in je vpisovala po dva oddelka dijakov, ki so se šolali po programu splošne in otroške smeri. Preselila se je v prostore bivše Gimnazije Šempeter, kjer je imela na razpolago dve učilnici, kabinet za nego bolnika ter upravne prostore. V prvem nadstropju stavbe je bil tudi skromno opremljen internat za 45 dijakinj. Od šolskega leta 1965/66 je šola imela reden vpis in je redno vpisovala po dva oddelka učencev ambulantno–bolnične smeri.
V šolskem letu 1972/73 se je šola preimenovala v Zdravstveno srednjo šolo v Šempetru, v naslednjem šolskem letu pa ponovno spremenila naziv v Zdravstveno šolo Gorica. Program ambulantno–bolnična smer se je nadaljeval, šola pa je vpisovala dijake tudi za splošno smer.
V šolskem letu 1977/78 se je šola začela pripravljati na usmerjeno izobraževanje, ki je predvidevalo dvostopenjsko izobraževanje zdravstvenega kadra, in sicer za poklic bolničarja in zdravstvenega tehnika. Konec decembra 1980 sta morali Zdravstvena šola Gorica in Gimnazija Gorica sprejeti sporazum o združitvi. 22. junija 1981 je tako nastal zavod z imenom Srednja šola za zdravstvo in družboslovje, zdravstvena šola pa je postala pedagoška enota za zdravstvo. Pouk je potekal deloma v prostorih novogoriške gimnazije, deloma v stari stavbi zdravstvene šole v Šempetru.
1983 se je Srednja šola za zdravstvo in družboslovje združila s kmetijsko šolo ter se preimenovala v Naravoslovni srednješolski center Nova Gorica.
1986 je bila stara stavba zdravstvene šole v Šempetru zaradi političnih pritiskov prodana. Tako je pouk za dijake zdravstvenega programa v celoti potekal v Novi Gorici, razen prakse, ki so jo dijaki še naprej opravljali v Splošni bolnišnici Šempeter.
1992 se je Naravoslovni srednješolski center Nova Gorica preimenoval v Srednjo šolo Nova Gorica, leta 1997 pa v Šolski center Nova Gorica.
10. oktobra 1996 je bila v okviru centra tudi uradno ustanovljena organizacijska enota Poklicna in srednja zdravstvena šola.
2007 se je šola priključila Tehničnemu šolskemu centru Nova Gorica. Skupaj s tehniško gimnazijo je od takrat organizirana kot Tehniška gimnazija in zdravstvena šola.