Začetki izobraževanja za lesarske poklice na Primorskem segajo v leto 1894, ko je bila v Gorici ustanovljena Slovenska obrtno-nadaljevalna šola, v kateri je bila skupina mizarjev najštevilčnejša; šola je delovala še nekaj let po prvi svetovni vojni, vendar v obliki tečajev, potem pa je zamrla.
21. avgusta 1948 je Tovarna pohištva Edvarda Kardelja, kasnejši Meblo, ustanovila Industrijsko šolo za pohištveno stroko Nova Gorica. Ker šola ni imela primernih prostorov za delo, se je pouk pričel šele 15. marca naslednjega leta. Odvijal se je v prostorih delavske menze žage Crocetti v Solkanu, kasneje v lesenih barakah – provizorijih, praktični pouk pa so učenci opravljali v tovarni pohištva vse do leta 1952. Prvi učenci so morali obiskovati trimesečni pripravljalni razred in si tako pridobili pogoje za vpis v 1. letnik. Šola je bila triletna, poleg ravnatelja pa sta bila redno zaposlena še dva učitelja. Šola je bila internatskega tipa, kar je pomenilo, da so vsi dijaki v času šolanja živeli v internatu, ki je imel svoje prostore ob šoli.
1952 je šola dobila šolsko delavnico, ki je bila primarno namenjena praktičnemu pouku dijakov, vendar je v njej potekala tudi proizvodnja.
1961 je šola pridobila še tehniško stopnjo in se preimenovala v Izobraževalno središče pohištvene stroke Nova Gorica. Istega leta je bila dokončana nova šolska delavnica v Novi Gorici, strokovno-teoretični pouk pa je potekal še dve leti v Solkanu.
1963. leta se je šola dokončno preselila v Novo Gorico, v novo šolsko stavbo (sedanja stara glasbena šola), ki je obsegala tudi internatske prostore. Pogoji za pouk so se bistveno izboljšali. Nova šolska stavba je imela več sodobno opremljenih učilnic, veliko risarnico, laboratorij za vaje iz anatomije lesa, lepljenja lesa, kemije in fizike. V šolskem letu 1964/65 je poleg tehniške šole pričela delovati tudi poklicna periodična šola in delovodska šola. Na šoli je bilo redno zaposlenih 12 učiteljev ter 5 honorarnih predavateljev iz Mebla in novogoriške splošne gimnazije.
1974 se je šola preimenovala v Lesarski šolski center Jože Srebrnič Nova Gorica. Izvajala je programe poklicne šole, tehniške in delovodske šole.
1976 je bil poleg šole položen temeljni kamen za novo šolsko zgradbo.
Marca 1980 se je lesarska šola preselila v novo šolsko stavbo, del prostorov pa je zasedla tudi strojna šola sosednjega Tehniškega šolskega centra Branko Brelih.
Z uvedbo usmerjenega izobraževanja se je šola preimenovala v Srednjo lesarsko šolo Jože Srebrnič Nova Gorica. Na šoli so izvajali programe: skrajšan program za poklic obdelovalec lesa, poklicna programa lesar širokega profila in lesar tapetnik ter program lesarski tehnik.
1993 je šola skrčila svoj naziv v Srednjo lesarsko šolo Nova Gorica. Poleg šolanja dijakov za poklice mizar, tapetnik, lesarski tehnik, obdelovalec lesa je od šolskega leta 1998/99 izobraževala tudi za poklic zidar po dualnem sistemu.
2004 se je Srednja lesarska šola priključila Tehniškemu šolskemu centru Nova Gorica, kjer je delovala kot Srednja lesarska in gradbena šola, po reorganizaciji Tehniškega šolskega centra v letu 2007 pa deluje v sklopu Strojne, prometne in lesarske šole.